Zgodovinski razvoj človeštva in njegovega tehnološkega napredka so med vsemi živalmi najbrž najbolj zaznamovali prav konji. Dolga tisočletja so bili najhitrejše prevozno sredstvo in pomembna delovna sila, v sili tudi hrana … A čeprav so jih v zadnjih dveh ali treh stoletjih v marsičem temeljito izpodrinili stroji (le jemo jih na našo neskončno srečo za zdaj še ne – niti v najhujši sili), ostajajo konji cenjene in priljubljene, toda precej manj pogoste domače živali. V dandanes prevladujoči vlogi, povezani predvsem s športom in rekreacijo, pa jim je bržkone vsaj precej lažje kot nekoč.

Novost postaja stalnica

Da ima za človeški rod tako pomembna živalska vrsta, kot je Equus caballus, že skoraj od vekomaj svojega nebeškega zaščitnika, pa je kar samoumevno. In v krščanstvu to ni katerikoli svetnik, ampak sveti Štefan, sodobnik Jezusa Kristusa, eden od sedmerice prvih diakonov krščanske skupnosti v Jeruzalemu in prvi mučenec, ki so ga kamenjali do smrti že leta 34 našega štetja, torej le leto po Jezusovem križanju. Legenda pravi, da je nekoč s križem v roki ukrotil divjega konja – in tako je postal njihov zaščitnik.To pa skoraj samodejno pomeni, da ob njegovem godu (26. decembra) marsikje pripravijo blagoslov konj. Najstarejši ohranjeni pisni dokument o tem sega v 10. stoletje, v nemško mesto Trier, običaj pa so gotovo poznali že prej in še marsikje. Seveda tudi v Sloveniji, saj piše o blagoslovih konj v mnogih krajih slavne vojvodine Kranjske že Janez Vajkard Valvasor (1641-1693).
Da je običaj z zmanjševanjem števila in pomena konj – predvsem pa uradne nezaželenosti vsega z vero povezanega – po drugi svetovni vojni zamrl, je dokaj logično. Da so ga po slovenski osamosvojitvi marsikje obudili in povezali s turistično ponudbo, pa tudi. A Spodnji Slemen, naselje ob glavni cesti med Mariborom in Dravogradom v občini Selnica ob Dravi, ni ravno kraj z veličastno in daleč naokrog znano konjeniško tradicijo. Tudi blagoslov konj na štefanovo so minulo soboto pripravili šele drugič zapored. A spet tako uspešno, da se bo tradicija gotovo obdržala. In morda čez čas celo naredila kraj prepoznaven tudi po konjih. A do takrat bo po Dravi preteklo še ogromno vode …

Konji so očitno za

Že mogoče, da je bilo že samo na domačiji, kjer je dogodek potekal, več konjskih moči v kmetijski mehanizaciji kot blagoslovljenih konj iz mesa, krvi, kože in kosti. Teh so okoliški lastniki privedli kakih 20 – torej menda skoraj vse, ki prebivajo tam okrog. Se je pa zbralo kar precej več kot sto ljudi. Tisti od blizu so večinoma prišli peš. Morda so nekateri celo prijahali na konjih ali se pripeljali na vozu s konjsko vprego. A večina (ljudi – sodeč po posebnih prikolicah na parkirišču pa tudi manjšina konj) se je pripeljala s še mnogo več konjskimi močmi pod pokrovi avtomobilov. Ali je bil blagoslov namenjen tudi tem “konjem”, ne vemo. In kaj si je o tem mislila dvajseterica konj na štirih nogah, tudi ne.A očitno so se imeli kar lepo. Bili so v središču pozornosti, ljudje in še posebej otroci so jih prijazno božali in čohljali … Pa še jedilnik so jim ta dan popestrili s kosi (sveže blagoslovljenega) kruha, ki ga imajo bojda zelo radi (tudi če ni blagoslovljen). Običaj tudi veleva, da bi se morali konjarji tisto jutro umiti z mlekom in ne le z vodo. Ne vemo, ali so vsi to zares storili. A kdor je pripeljal blagoslovit svojega konja, si je gotovo vzel k srcu, kar je povedal krajevni kaplanJožef Urbanič ob priprošnji, da naj Bog obvaruje vse prisotne (pa tudi odsotne – tako ljudi kot konje) vseh bolezni in nejevolj: da je namreč treba za živali dobro skrbeti.
Zase ljudje še kar znamo. Prizadevni organizatorji iz lokalnega turističnega društva pod vodstvom Ivanke Frešer so prišleke pričakali z dobrodošlico v podobi epruvet, napolnjenih z domačim medenim žganjem in borovničevim likerjem. Tudi vroč čaj in kuhano vino sta bila na voljo. Pa surovo takisto. Pa seveda jabolčni sok – v Selnici namreč vsako leto pripravijo praznik jabolk in izberejo jabolčno kraljico; letos je to postala Taja Gril. Kakopak je njeno kraljevsko visočanstvo aktivno sodelovalo pri blagoslovu konj z branjem odlomkov iz Svetega pisma stare zaveze, ki govorijo o živalih. A ker je Slovenija vendarle sekularna republika, pa še praznik – dan samostojnosti in enotnosti – je slavila prav tisti dan, je dogodek počastil še visoki predstavnik civilne oblasti, podžupan Igor Štruc.
Obred so pripravili pred kapelico svetega Jožefa, ki jo je sredi svojega posestva postavil legendarni Marjan Čepe – Čebelko. Kot pove že njegov vzdevek, je bil strasten čebelar. Lani jeseni je odprl še svoj čebelarski muzej. Ukvarjal se je tudi s čolnarjenjem po Dravi s starinskimi čolni, s planinarjenjem in še z marsičim. Na najrazličnejše načine se je trudil poživiti svoj kraj, tudi in predvsem na lastno pest – a ne na škodo drugih. In pripravil je prvi blagoslov konj ter za sproščeno druženje človeških udeležencev postavil leseno nadstrešnico z mizami in klopmi. A kmalu za tem – letos poleti – je v 65. letu starosti nenadoma umrl.
Da bo, kot je zapisal naš veliki pesnik Anton Aškerc, v svojih delih sam živel večno, pa zavzeto skrbijo sokrajani z nadaljevanjem njegovih pobud. Bil je vesel in odprt človek, pravijo tisti, ki so ga poznali. In v tem duhu se je ob glasbi, svežem bograču iz kotlička, domačem božičnem kruhu in predvsem sproščenem druženju slovesnost nadaljevala in postopoma iztekla. Drugo leto pa gotovo spet, se pridušajo udeleženci. Tudi konji očitno nimajo prav nič proti …

 

Kraljica jabolk Taja Gril (ta in vse naslednje fotografije Drago Rečnik)