Čebelko ne bo nehal brenčati
Objavljeno 21. 12. 2014Avtorica Andreja Kutin (Večer, 17. december 2014)
O slovenskem medu, o čebelarskem muzeju, ki ga je postavil, malo tudi o spominih … z Marjanom Čepetom, prvim čebelarjem našega konca
Čebelarski muzej ni vir zaslužka, žal tudi čebelarstvo vse manj.
fotografija Igor Napast
Je že vedel, zakaj mi je trikrat ponovil navodila, kje se je treba ustaviti, če želiš priti do Čebelkovega posestva. Cesta skozi Slemen je pač taka, da po njej vsi v glavnem hitijo kam drugam. Ampak daleč od tega, da bi bil Čebelko pozabljen ali zaspan. Pred kratkim je odprl in uredil čebelarski muzej, še predtem je nad hišo postavil kapelo, ki jo je nedavno krstil škof Stanislav Lipovšek. Marjan Čepe, že dolgo ga znanci in prijatelji kličejo preprosto Čebelko – če bi oddal pošto v Ljubljani, pa gor samo napisal Čebelko, Spodnji slemen 7, bi prišla prav, pravi – ne bo nehal brenčati. V muzeju je na ogled čebelarska zgodovina, nekateri predmeti so stari tudi več kot sto let, je pa to eden redkih muzejev, kjer si avtor razstave, zbiratelj, kustos in lastnik pestre čebelarske zgodovine, vzame čas in vodi celo razstavo z dobro voljo hudo nalezljive narave.
Ljudje gledajo na ceno
Čeprav sva se dogovorila, da bo v zgodbi, ki jo piševa, glavni muzej, je njegova strast do čebelarjenja tako nalezljiva, da je noben predmet, tudi številna priznanja, ki visijo na stenah, ne povzame. Čebelarjenje ni bilo pri njih v družini, krivec za njegovo čebelarsko pot je njegov mentor Franc Lavrenčič. “Pri njih so bile čebele in že kot šolar sem nenehno to svojo kulbo (glavo, op. p.) zraven tiščal, pomagal točiti med, bilo mi je usojeno, da bom postal čebelar. Prvo čebeljo družino sem imel s 13 leti.” Največ je imel 215 družin, na Žavcarjevem vrhu nad Bresternico, na Viltužu. Kasneje je zaradi hudih delovnih poškodb zmanjšal število družin, ampak “sem še sedaj tu”, pravi. Kljub temu da je prodaja precej manjša kot pred recimo štirimi leti.
Ljudje še vedo, kaj je pravi med? “Upam da, stari zagotovo vedo, za mlade pa ne vem. So pa strokovnjaki ugotovili, da je najbolje kupovati med z območja, kjer živiš, od tistega čebelarja. Je pa res, da je gospodarska kriza naredila svoje, ljudje gledajo na ceno. Tako kot je rekla gospa, ki je zmagala za bob leta.” Včasih je prodajal na številnih prireditvah, danes le še tu in tam. “Ni mi treba, kdor me pozna in potrebuje med, pride sem in ga kupi. Je pa bilo včasih luštno,” se spomni boljših časov. Ne boljših po prodaji, boljših zaradi družbe.
Leta 1984 je celo plaval od Dravograda do Večerovega piknika, ki je takrat še grmel na nabrežju v Bresternici. Takrat je plaval, skrbel za kmetijo in še hodil v službo. “Mislil sem, da bom svet raztrgal. Takrat so bili zlati časi za med in prodajo, dnevno sem prodal eno do tri kile. Danes se je to obrnilo. Lani sem v Svečini prodal kilo medu cel dan. Ampak tako pač je, ne sekiram se,” se ne obremenjuje. In doda v svojem stilu: “Čebela me je v coklah našla in v coklah me bo pustila.”
Otrok ne siliti z medom!
Kako vrniti slovenski med na mize Slovencev? “Čebelarska zveza Slovenije in njen predsednik veliko delata na tem področju. Recimo medeni zajtrk, ki naj bi postal celo evropski projekt. Ampak otrok ne smemo siliti z medom; kolikor sami hočejo, naj dobijo, sicer lahko dobijo odpor,” svari Čepe. Čebelar dela vse, “kar se da dobiti iz teh bogih čebel”. Spomladi začne s čebeljim strupom, nato pridobiva med, vosek, cvetni prah, matični mleček, razne pijače, ki jih pripravi v majhnih količinah. Si še vedno zjutraj namaže med na kruh? “Ne, jaz uživam samo čebelkota! Naredil sem ga prvi, a takrat nisem imel denarja, da bi ga zaščitil, pa ga sedaj delajo še drugi. Gre za mešanico medu, cvetnega prahu, propolisa in matičnega mlečka. Ampak to razmerje – koliko je česa noter, tega pa ne povem,” se smeji.
Marjan Čepe ne gleda nazaj, ampak snuje nove projekte. Za 26. decembra pripravlja blagoslov konj pri kapeli Svetega Jožefa, ki jo je postavil sam. “Je že vse pripravljeno, tudi vreme bo lepo,” zatrdi, ko se poslavljava. “Začeli bomo ob 13. uri, po blagoslovu, ki ga bo opravil kaplan župnije Selnica ob Dravi Jožef Urbanič, pa sledi še program. Veliko konj je že prijavljenih.”
Pa bo – glede na to, da je z muzejem, prireditvami in vsem drugim, kar počne – kdaj tudi zaračunal vstopnino za ogled muzeja? “V muzeju vstopnine ni, nikoli je ne bo!” Zakaj? “Če nič ne daš v življenju, tudi nič ne dobiš. Ničesar ne moreš s sabo odnesti. Če te pa imajo ljudje v lepem spominu, pa to veliko pomeni,” zaključi – kot vedno – s hudomušnim nasmehom.
http://nov.vecer.com/clanek/201412176081887